Po njem se imenuje univerza za umetnost in oblikovanje v Budimpešti, katere del je inovacijski center MOME, čigar sodelavka Borbala Marosan je na nedavnem festivalu BIG Architecture predstavila zanimiv projekt vključevanja otrok v urbanistično načrtovanje. Posvetili so se oblikovanju javnih prostorov, ki bi čim bolje vplivali na razvoj njihove identitete.

Inovacijski center MOME je skupaj s šolarji razvil inštalacijo, ki otrokom zagotavlja varnost pred prometom in prostor za preživljanje prostega časa. Foto: MOME
Inovacijski center MOME je skupaj s šolarji razvil inštalacijo, ki otrokom zagotavlja varnost pred prometom in prostor za preživljanje prostega časa. Foto: MOME

Inštitut je uporabil metodo participatornega oblikovanja, saj raziskave dokazujejo, da fizično okolje vpliva na razvoj otrok. Kot eno od vodil so zato privzeli tudi geslo Nič o nas brez nas. (Nihil de nobis, sine nobis ). Otroci in mladostniki morajo torej biti vključeni v načrtovanje okolja v bližini šol.

Otroci iz šole tečejo
Marosan je poudarila, da sta šola in njena okolica ključni prostor socializacije otrok, njihovega neformalnega učenja in nestrukturirane igre, torej da si otroci sami izmišljajo igre in tako krepijo svoje kognitivne zmožnosti. Inštitut je izvedel tudi raziskavo varnosti šolskih okolišev v 7. okrožju Budimpešte in kot tvegani so se izkazali izhodi iz šol. Otroci namreč pogosto pritečejo ven in stečejo na cesto. Inštitut je izvedel tudi meritve hitrosti vožnje avtomobilov pred šolami in odkril ’ekscesne’ hitrosti: na območju z omejitvijo hitrosti na 50 kilometrov na uro so izmerili hitrost več kot 90 kilometrov na uro.

Prav tako so ugotovili, da v okolici šol primanjkuje prostorov za druženje otrok. Inštalacija, ki je bila rezultat projekta, je skušala biti odgovor na oboje. Deluje kot prepreka, da bi otroci stekli na cesto, in omogoča jim prostor za posedanje po pouku. Je živopisna, vključuje rastlinje, pri njenem načrtovanju so sodelovali otroci. To obenem pomeni tudi, da prevzemajo del odgovornosti za projekt, sodelovanje pri njem pa je tako tudi opolnomočenje.

Po enem letu od postavitve je raziskovalna skupina ugotovila, da je instalacija postala nekakšno preddverje šole in prostor srečevališča za celotno skupnost.

Nagrado za oblikovanje interierja je dobil slovenski biro Plusminus30, in sicer za oblikovanje bistroja Aftr, ki naj bi postal prostor sproščenega druženja. Foto: Plusminus30
Nagrado za oblikovanje interierja je dobil slovenski biro Plusminus30, in sicer za oblikovanje bistroja Aftr, ki naj bi postal prostor sproščenega druženja. Foto: Plusminus30

Italijanski dan oblikovanja
Eden od ključnih pojmov festivala je bila lepota. S tem se je navezal tudi na legendarnega starorimskega arhitekta Vitruvija, ki je za tri ključne atribute dobre arhitekture določil firmitas, utilitas in venustas (trdnost, uporabnost in lepoto). O lepoti je bila zanimiva razprava na temo italijanskega dneva oblikovanja, ki je sicer potekal 14. marca.

Arhitekt in notranji oblikovalec Francesco Scullica je poudaril pojem gostoljubnega oblikovanja, ki naj bi bil povzetek italijanskega oblikovanja. Poudaril je, da je bil od renesanse človek vedno v središču italijanske umetnosti. Morda najzanimivejše je bilo razmišljanje Scullice o lepoti in luksuzu. Ima osebne izkušnje z Azijo, saj predava v Šanghaju, in meni, da je ideja lepote tam veliko bolj kot v Italiji povezana s pojmom dekoracije. "Lepota v grškem smislu mora imeti tudi moralni poudarek. In to se mi zdi, da je tudi del italijanskega oblikovanja, kar ga razlikuje od oblikovanja drugod po svetu."

Za Italijo se zdi, da izdelki ne smejo ’kričati’. Nedavno sem zasledila članek o novem trendu neopazne vrhunske mode med filmskimi in drugimi zvezdniki. Gre za priseganje na vrhunske materiale in kroje, a brez nepotrebnega blišča. To se je vedno zdelo tudi bistvo italijanskega in tudi francoskega glamurja.

Sorodna novica Bistro Aftr edini nagrajenec iz Slovenije na festivalu Big Arhitektura Ljubljana

Pritisk na gumb ne prispeva k ohlajanju ozračja
Na konferenci z naslovom V iskanju lepote je bil zanimiv poudarek na Malti delujočega Konrada Buhagiara: "Postali smo leni, ko gre za hlajenje stavb. Arabci so znali že zdavnaj hladiti stavbe. Denimo vetrni stolpi z izvorom na območju današnjega Irana so omogočali ventilacijo in pasivno ohlajanje stavb. Danes ljudje raje pritisnejo na gumb in vklopi se klimatska naprava, ki še dodatno segreva zrak zunaj stavbe."

Američan, ki obnovi italijansko vas
Zanimivo zgodbo, ki potrjuje, da je prenova vedno pomembnejša naloga arhitektov, je povedal Ken Marquardt, Američan, ki je z ženo slikarko prišel v Evropo in obnovil skoraj razpadlo vas Canova v Italiji. O svojem delu je dejal: "Živim v 500 let stari hiši. Delo v vasi je bilo kot arheologija. Pri delu poslušam hišo, da pove, kaj naj se naredi. Gre za spoštovanje." Danes je Canova živahna vas in verjetno je utrip življenja tudi največje darilo za zakonca Marquardt.

Ključni dogodek festivala je bila seveda podelitev nagrad za arhitekturno in notranje oblikovanje. Nagrajencev je bilo 13, vendar velja omeniti Slovence. Arhitekturni biro Plusminus30 je nagrado prejel za oblikovanje bistroja Aftr na Nazorjevi ulici. Naloga je bila preoblikovanje obstoječe restavracije v bistro.

Biro je o projektu med drugim zapisal: "Posebnost prenove je ponovna uporaba skoraj vse opreme. Na koncu pa mora glavno vlogo, tudi v interierju, še vedno imeti hrana. Tako je zaradi zelo omejenega manevrskega prostora za oblikovanje nastala zamisel o 'freeze dizajnu', kjer smo z 'monokrom' barvanjem vsega, kar je bilo v prostoru, dosegli želeno spremembo."